Sveti Jurij ob Ščavnici

MISEL DNEVA

"Krščansko gledanje na smrt: Smrt je konec zemeljskega življenja. Telo se razkroji v svoje sestavine. Kakor da stojimo pred skrivnostnimi vrati. Kaj je za njimi, le slutimo, vemo pa: za temi vrati nas čaka Oče." B. sl. Alojzij Kozar

Božja beseda


Vir: www.hozana.si

2006  2007  2008  2009  2010  2011  2012  2013  2014  2015  2016  2017  2018  2019  2020  

Etična revolucija po epidemiji?

sobota, 04.04.2020

Zaradi koronavirusa nikomur ni lahko. Ker je nevaren virus in ker prinaša gospodarsko krizo. Zaradi slednje ni lahko ne novinarjem ne duhovnikom ne športnikom ne gostilničarjem ne nevladnikom ne frizerjem. Marsikdo si po koncu epidemije lahko ne opomore. Našo družbo je zato potrebno že zdaj vzgajati k solidarnosti za post-koronavirusno dobo. Nismo pred majhnimi dilemami: po koronavirusu smo lahko kot ljudje in družba boljši, lahko pa tudi slabši.


Dnevnik Slovenske novice dilem nima. Svoj pot pozna, po njej bo še naprej hodil kot pred in med korono. Včerajšnja naslovnica (27. marec 2020, na sliki zgoraj) je vznemirila marsikaterega katoličana. Mene ni. Ker je taka naslovnica za tak medij pričakovana, logična. Slovenske novice so že dolgo eden izmed tistih medijev, ki živi od nesreče drugih, od konflikta in razdora, od zavisti in privoščljivosti ... kot živi bakterija od gnilega mesa. 

Odkar so Slovenske novice tragično smrt nekega mladega frankolovskega farana izkoristile za ostuden naslov, da bolj ostuden ni mogel biti, se tega cajtunga ne dotaknem. Preveč je prizadel družino pokojnega, soseščino in tudi mene, duhovnika, ki sem molil nad odprtim grobom, ko smo vanj spuščali žaro mladega človeka.


Ugledna španska filozofinja Adela Cortina (rojena 1947, profesorica etike v Valencii) je te dni v intervjuju za agencijo EFE dejala, da bomo imeli v času po koroni veliko manevrskega prostora za etične odločitve. Takole je rekla:

Če bomo izbrali konflikt, polarizacijo in razdor, bo šlo vsem navzdol in ves svet bo trpel, od najbolj ranljivih pa tudi do najbolj močnih. Če bomo spoznali, da je pomembno ostati enotni, ker si človeška oseba to zasluži in ker je potrebno delati skupaj, nam bo šlo precej bolje.

Da v času po krizi lahko izberemo slabšo pot, nam po njenem pove prav zadnja ekonomska kriza (2008), iz katere se nismo kaj prida naučili. Graditi prihodnost je nekaj zelo širokega, poudarja Adela, žal pa je družbeno vodilo v letih po krizi znova šlo v zoženje na takojšni izkupiček, takojšno prednost pred drugimi. Filozofinja iz Valencie pravi:

Tako med državljani kot v politiki opažam iste drže, ki so jih imeli prej: ista stava na dnevno igro, na zmago v trenutni partiji kart, nikoli ne razmišljati na srednji in dolgi rok.

Ko v Španiji spregovori Adela Cortina, vsi prisluhnejo: levi, desni, katoliki, sekularisti, ateisti. V Sloveniji žal takšne Adele nimamo, saj je politična polarizacija našo intelektualno krajino požgala, kakor da bi skoznjo jahal Atila s svojimi hordami. Namesto modrih orakljev nam je z ust akademikov prepogosto servirano tuljenje zoper Janšo ali Kučana. Zaradi odsotnosti verodostojnih učiteljev etike so možnosti, da Slovenci in Slovenke po koronavirusu postanemo bolj dialoška in bolj solidarna družba, toliko manjše.

No, ne smemo obupati. Kriza koronavirusa tudi kaže, da ogromno dobrega prihaja od spodaj, od ljudstva, od zdravstvenih delavcev, od prostovoljcev Rdečega križa oz. Karitas, od mnogih malih ljudi. O nekakšni etični revoluciji od spodaj, od doslej anonimnih in neetabliranih ljudskih krogov, poročajo te dni tudi iz Italije in Španije. Toda bo ta moralni kapital po koncu epidemije ostal, se nadaljeval?

Slovenske novice in podobni že danes nakazujejo, da kapitalsko pridobitniški ustroj kakšne resnejše etične revolucije, kakšnega večjega napredka v komunitarnosti, v letih po koronavirusu ne bo dopuščal. Če se bo dalo služiti denar z atavičnim antiklerikalizmom, ga bomo služili. Če se ga bo dalo z jedkim narodovim razdorom, ga bomo služili. Če se ga bo dalo s pritlehno privoščljivostjo, ga bomo služili. Če se ga bo dalo s polresnico ali celo lažjo, ga bomo služili.

Ko smo že pri resnici in laži, priznam, obravnavana naslovnica ni povsem lažniva. Slovenske novice imajo prav: cerkve so zaradi koronavirusa prazne, darov vernikov ni. Škofje so že opozorili, naj si duhovniki v teh dneh pomagamo med seboj; naj bomo torej kot sobratje in ceh ekonomsko solidarni. 

Se pa rumenjakar iz Ljubljane moti: bankrota slovenskih farjev ne bo. Ljudje v teh časih tiho skrbijo za svoje duhovnike. Ker lokalnih špicljev Udbe, ki so nekoč beležili vsak prelet muhe mimo farovža, ni več, razumem, da določeni novinarji nimajo informacij, koliko ljudi te dni do župnišča prinese domači kruh, lonec golaža, pecivo, že oprano solato, jajca, kanistrček vina,... Pravim: do župnišča, ker te darove ljudje preprosto postavijo na okno ali pred vrata. O opravljeni dostavi največkrat obvestijo po telefonu ali SMS.

Želim, da bi tudi ostalim poklicnim kategorijam, tudi kakšnim novinarjem, ki te dni nimajo prihodkov in trepetajo glede svoje prihodnosti, ljudje tako radi prinesli okusno hrano pred vrata, kot jo prinesejo nam, duhovnikom.

 

Vir: branenacesti.blogspot.com