Sveti Jurij ob Ščavnici

MISEL DNEVA

"Krščansko gledanje na smrt: Smrt je konec zemeljskega življenja. Telo se razkroji v svoje sestavine. Kakor da stojimo pred skrivnostnimi vrati. Kaj je za njimi, le slutimo, vemo pa: za temi vrati nas čaka Oče." B. sl. Alojzij Kozar

Božja beseda


Vir: www.hozana.si

2006  2007  2008  2009  2010  2011  2012  2013  2014  2015  2016  2017  2018  2019  2020  

Verne duše v vicah

ponedeljek, 02.11.2020

Pomagajmo dušam v vicah!

"Prošnja je bila uslišana. Prav v trenutku povzdigovanja je videl kako duša njegovega prijatelja, žareča od sreče, gre v nebesa. Bog je sprejel pogodbo."

 

POPOLNI ODPUSTEK ZA DUŠE V VICAH V NOVEMBRU

Cerkev naklanja v prvih osmih dneh novembra popolni odpustek za vsak obisk pokopališča in molitev za rajne.

  • Prav tako ga je mogoče prejeti v vseh cerkvah in javnih kapelah 1. in 2. novembra ter na prejšnjo ali na naslednjo nedeljo,
    • če smo bili pri spovedi in obhajilu
    • ter molimo po namenu svetega očeta. (Po namenu svetega očeta izmolite Oče naš, Zdravo Marijo, Slavo. Vendar morate pred molitvijo izreči: "Po namenu svetega očeta")
  • Odpustek lahko namenimo rajnim, ki so še v stanju očiščevanja in jim lahko pomagajo tisti, ki so že pri Bogu in mi, ki še romamo po zemlji s svojimi molitvami, darovanimi mašami, dobrimi deli in odpustki, sami sebi namreč ne morejo več pomagati.

 

Zakaj sveta maša?

Zato, ker se na našo prošnjo daruje Kristus. Bogu se daruje samo Kristus kot najljubša žrtev. Duhovnik je samo božji predstavnik, tisti ki se žrtvuje za nas, pa je Bog.

Dobro pa je vedeti tole. Maša "pomaga" veliko bolj tistim rajnim, kateri so jo cenili v svojem življenju! Če so se maše udeležili kdaj tudi med tednom in če so molili s srcem, jim maše, darovane za njihov pokoj, veliko koristijo. Še vedno drži isto: vsak žanje, kar je sejal.

Duša pokojnika, ki je prišla v vice, na dan pokopa jasno vidi, če resnično molimo zanjo ali pa smo na pogrebu samo kot gledalci. Duše umrlih opozarjajo, da jim naše solze nič ne koristijo, pomaga jim samo molitev. Pogosto obžalujejo, da se ljudje udeležujejo pogrebov, ne da bi se obrnili na Boga z eno samo prošnjo!

V zvezi z mašo naj navedem lep primer, ki ga je povedal arški župnik svojim faranom: "Dragi moji, neki dober duhovnik je imel nesrečo, da je zgubil svojega dragega prijatelja in je veliko molil za pokoj njegove duše.

Nekega dne mu je Bog dal spoznati, da je prijatelj v vicah in da strašno trpi. Sveti duhovnik je bil prepričan, da za pokojnega prijatelja ne more nič boljšega storiti, kot da daruje zanj sveto mašo.

V trenutku posvetitve je vzel v roke hostijo in rekel: »Sveti in večni Oče, narediva pogodbo. Ti imaš v svojih rokah dušo mojega prijatelja, ki je v vicah, jaz pa imam v mojih telo tvojega Sina. Zato, dobri in usmiljeni Oče, osvobodi mojega prijatelja, jaz pa ti podarjam tvojega Sina z vsemi zasluženji njegovega trpljenja in smrti

Prošnja je bila uslišana. Prav v trenutku povzdigovanja je videl kako duša njegovega prijatelja, žareča od sreče, gre v nebesa. Bog je sprejel pogodbo."

Zato, dragi moji, kadar hočemo rešiti dušo dragega bitja iz vic, naredimo isto: darujmo Bogu s pomočjo svete daritve njegovega ljubljenega Sina z vsemi zaslugami njegovega trpljenja in smrti. Oče nam ne bo mogel odreči te milosti."

 

Pomagajmo dušam v vicah!

2. novembra obhajamo spominski dan vseh rajnih ali "verne duše". Verni ljudje molimo za svoje drage, ki so že umrli pa so morda še v kraju očiščevanja in zorenja za nebesa.

Za duše teh rajnih pravimo, da so v vicah. Kako dolgo traja boleče očiščevanje v vicah pri posameznih dušah, tega ne moremo vedeti. Vemo pa, da si te duše same ne morejo nič pomagati.

Čas zasluženja je bil zanje končan s trenutkom smrti. Pomagati jim moremo mi, dokler živimo, pa tudi zveličani v nebesih.

Že od nekdaj je Cerkev na današnji dan darovala priprošnje za rajne, zlasti še sveto mašo. Svojim vernikom je tudi priporočala, naj pomagajo tem dušam, da pridejo čimprej do nebeške sreče, še drugače: z dajanjem miloščine ter z darovanjem odpustkov in spokornih del.

Na tak način lahko pomagajo vernim dušam tudi majhni otroci! Te duše nikoli ne pozabijo svojih dobrotnikov! Hvaležno jim poplačajo njihovo pomoč, s katero so se rešile vic in prišle v nebesa.

 

 

Vice in molitev za rajne

Sveto pismo nas opozarja, naj drug za drugega molimo ne le na tem svetu ter se priporočamo svetnikom in angelom, temveč tudi, naj molimo za duše nasih rajnih bratov.

http://www.kapitelj.com/images/bullet01.gif

Vice in molitev za rajne

Cerkev svojim otrokom te duhovne vaje prikazuje tako, da je 2. november določila kot spomin vseh vernih rajnih in dovolila duhovnikom, da na ta dan opravijo tri svete maše za duše rajnih. Poleg tega je mesec november v celoti določila kot mesec posebnih molitev za duše v vicah.

Druga knjiga Makabejcev pripoveduje, da je Juda, potem ko je premagal Gorgija, prišel s svojimi ljudmi, da bi v boju padle Jude pokopali. „Napravil je nabirko od moža do moža in poslal v Jeruzalem približno dva tisoč srebrnih drahem, da bi se opravila daritev za greh."

Menil je, da njihovi grehi niso nekaj strašnega; kajti „pred očmi je imel tudi sijajno nagrado, pridržano za tiste, ki zaspijo pobožno". Pisec nato izrazi v besedah vsebovan nauk: „Sveta in pobožno misel! Zato je namreč naročil to spravno daritev za umrle, da bi bili oproščeni greha" (2 Mak 12,43-45).

 

 

Vice - zahteva razuma

Če odmislimo dokaz, ki ga ponujata Sveto pismo in izročilo, nas že sam razum pripelje k domnevi in celo k zahtevi, da obstaja neko vmesno stanje med nebesi in peklom. Ker namreč „v nebesa ne sme vstopiti nič omadeževanega," bi to pomenilo, da duša, ki odide iz tega življenja z malim grehom ali z neodsluženo kaznijo, ne more priti v nebesa.

Prav tako pa ne bi bilo pravično, da bi prišla v večni pekel, saj takšna kazen ne bi bila sorazmerna s takim prestopkom. Verjetno zelo veliko ljudi umre z malimi grehi. Ne zaslužijo, da bi kar takoj vstopili v nebesa, pravično pa tudi ni, da bi bili obsojeni na pekel.

Zatorej mora obstajati še neko drugo stanje, kjer je kazen primerna prestopku. To zahteva že razum. Takšno stanje so vice, kjer se duše očiščujejo od odpustljivih nepopolnosti in so na ta način postavljene v stanje, ki jim omogoča vstop v vzvišeno prisotnost njihovega Gospoda in Stvarnika v neizrečeni blaženosti nebes.

Če lahko na tem svetu molim za svojega brata, zakaj ne bi mogel še naprej moliti zanj, ko bo prestopil prag večnosti?! Mar smrt ne uniči samo telesa, duša pa ostane nedotaknjena?

Mar zato ne živi več in ne misli, se ne spominja in ne ljubi? Kakšen je zemeljski razlog za to, da ne morem več misliti na svojega brata ter mu svoje ljubezni izkazovati namesto z nekoristnimi solzami z veliko bolj učinkovitimi sredstvi svoje molitve?

 

 

Duša ljubljene osebe

Ali obstaja kje kristjan, ki bi stal ob odprtem grobu in gledal spuščanje trupla ljubljenega človeka v njegovo zadnje počivališče, ne da bi pri tem s solznimi očmi zaklical proti nebu: „O Bog, usmili se duše mojega ljubljenega!"

 

 

Duša vam bo neskončno hvaležna, če boste

Na dan Vernih duš v vicah,  2. novembra,

šli  k maši, katere se trikrat zaporedoma darujejo Gospodu!

Obvezno sprejeli Sveto obhajilo! In šli na grob duše za katero prosite.

Zmoliti rožni venec. In biti tisti dan brez greha!  Zelo težko je biti brez greha.

Ko se boste trudili biti brez greha v mislih, besedah in dejanjih, boste spoznali, kako duša trpi v vicah. Saj mora v Nebesa priti popolnoma čista.

 

Vir: www.kapitelj.com